To pripelje do nezmožnosti izražanja s pomočjo mimike, povzroči težave pri zapiranju oči, oteženega hranjenja in govorjenja. Oči se solzijo zaradi suhosti, lahko pa se pojavi tudi slinjenje zaradi nezadostnega ustničnega stika.

To lahko vodi v socialno-psihološke težave, največkrat zmanjšano samozavest, anksioznost, depresijo in samoizolacijo. Pojavnost je med 23 in 35 na 100.000 ljudi.

V 75% so lahko pareze obraznega živca idiopatske, torej nastanejo iz neznanih vzrokov. Tem parezam pravimo tudi Bellova pareza. Ostali vzroki za nastanek pareze obraznega živca  so tudi genetski faktorji, virusne infekcije, avtoimune bolezni, travme, tumorji vratu in glave, sladkorna bolezen, druge vnetne spremembe, Limska borelioza ali pa Varicella zoster (norice).

Klasičen način terapije pareze obraznega živca vključujejo elektroterapije, masaže, vaje obraznih mišic. S temi metodami želimo povečati mišično in živčno funkcijo s pomočjo povečanega krvnega pretoka, zmanjšati želimo vnetje in otekanje.

S pomočjo laserske fotobiomodulacije hitreje pridemo do regeneracije perifernega živčevja in s tem do hitrejše obnovitve funkcije in izgleda. Pri kroničnih parezah obraznega živca, ki se nikoli niso zadosti izboljšale in trajajo že več let težko dosežemo prvotno stanje mišičja in živcev na obrazu.

Lahko se pa ob izdatni laserski podpori močno izboljša:

• občutek na dotik,
• elastičnost kože,
• prožnost mišic in ustnic,
• lahko tudi povrnitev vonja.